Eden od »prelomnih« dogodkov, ki so nadvse zgovorno odražali spremembe v duhovih in na žirovski politični sceni, je bil prvi pogreb brez duhovnika. Zgodil se je 5. januarja 1910, ravno na tretji sveti večer. V ljudskem spominu je živel še več desetletij, sto let pozneje ga je mogoče »rekonstruirati« po poročilih v takratnem časopisju. Diametralno nasprotne razlage, ki spremljajo dejstva, so naravnost paradigmatične, pravzor vseh podobnih zgodb, ki jih je polno minulo stoletje. Dejstvo je bilo tole: »Za mizo je umrl v nedeljo zjutraj 2. januarja S. K. V veselem razpoloženju je šel s prijatelji v gostilno in se razgovarjal. Naenkrat je pričel kimati; naslonil se je na mizo. Navzoči so ga pustili v miru, misleč, da spi. Ko so ga po preteku nekaj ur skušali zbuditi, so spoznali, da je mrtev.« Tako poroča Slovenski dom z dne 15. 1. 1910.