»Odlično!« je vzkliknil Dengue, ki je kar poskočil. Naslonil se je nazaj in se sanjavo zazrl v strop. »Tisto največjo, kajne? To je več kot izvrstno! Tista gora je stala že takrat, ko je človek še ril po zemlji za mrčesom in brskal po ostankih plena, ki ga je za seboj pustil sabljastozobi tiger. Za božjo voljo, gora je zagotovo starejša kot vse človeštvo!« Dengue se je od srca nasmejal in počasi srkal svojo pijačo. »Ta gora se je vzpenjala nad morjem že takrat, ko se je daljni prednik človeka, današnjega častitljivega homa sapiensa, seveda, ki je bil v tistih pradavnih časih čisto navadna ameba, še vedno odločal, ali bo živel v morju ali na kopnem.«