Potem smo se na poziv predsedujoče bliskovito zdrenjali v "sodno dvorano", bolje rečeno eno navadno zanikrno pisarno, visokih zdolgočaseno belih stropov z natanko tremi stoli za publiko. (Jaz sem si, toliko se že lahko pohvalim, prigrebel najugodnejšega, tistega v kotičku zadaj za pečjo). Ker vem, da v tisti palači obstajajo tudi večje dvorane, me je malo presenečalo, da tako znamenito pravdo vtaknejo le v malo boljšo špajzo, saj so pri nas sodne razprave razen izjem vendarle javne. Ali pa, me je prešinilo, so nas ravno zaradi delikatnosti procesa, po bog ve čigavi nakani, natlačili sem noter, seveda kolikor nas je sploh šlo, vsega skupaj deset vsiljivih novinarjev in štiri ljubiteljski procesoholiki. Ja, vsemogoče lahko človek pomisli. Torej, trije smo sedeli, ostali pa so se naslonili ob stene, sprva še strumno stali, čez kakšne pol ure pa klonili ter z ritkami zdrsnili na pod v razne šiptarske položaje. Ti novinarji so kot Indijanci, je kasneje to vedenje komentiral eden kroničnih zasvojencev, ki je vso to mukotrpnost dostojanstveno in pokončno prstal. (Nek drugi pa je bil bolj zvit, odmor je izrabil za to, da je nekam šinil in se na nadaljevanje vrnil z zložljivim piknik stolčkom, ga s trudom razstavil, kajti bil je že malo zarjavel, a preostanek obredja vendarle preživel lagodnejše).