»Ja, ja! Ampak to zdaj ni tako pomembno. Homerja imava!« »Koga? Kako? Kje?« Pokazala sem proti vratom. Končno se je dedov prijatelj vrnil na trdna tla. »Vse mi je jasno. Postavil se bom k vratom. Tale mi pa že ne bo več pobegnil.« Oddahnila sem si, segla po telefonu za točilnim pultom in upala, da bodo Rock'n'Roll Sisters še nekaj časa pele. Na srečo sem takoj dobila očka in ta je tudi precej hitro dojel, za kaj gre. »Prav,« je naposled rekel. »Takoj pridem.« Odložila sem slušalko, se naslonila ob steno in globoko zadihala. Uspelo nam je! V tistem trenutku se je končal nastop Rock'n'Roll Sisters. Ko so zapuščale oder, jih je spremljalo vsesplošno vriskanje in bučen aplavz. Hkrati pa je pri vratih postalo nemirno. Homer se je očitno spet zbudil iz zamaknjenosti. Toda proti Williju ni imel nobene možnosti. Kmalu zatem sta odšla mimo točilnega pulta proti zadnji sobi, pri čemer je Willi plemenitaša »prijateljsko« prijel pod roko. Ko sva z Rožico prispeli v zadnjo sobo, je Homer sedel na stolu, obdajale pa so ga Rock'n'Roll Sisters in dedovi fantje. »Past sta mi nastavili!« je zasikal, ko naju je zagledal. »Dve majhni, neumni smrklji sta me zvabili v past!« »Prvič nista majhni, drugič nista smrklji, predvsem pa, tretjič, nista neumni,« je odvrnila Amanda.