Z vsakim korakom dlje od nje je oglašanje mojega telesa in srca in mednožja postajalo le še bolj izrazito: počutila sem se kot ventrilokvist, ki svoje upirajoče se lutke pospravlja nazaj v skrinjico. Ko sem prišla v kuhinjo, sem obstala ter se naslonila ob steno – še vedno sem se vsa tresla, bolj kot kdaj koli. V dnevno sobo se nisem vrnila, dokler nisem čez kakšne pol ure zaslišala, da se je Florence prebudila in zagodrnjala, ko je zagledala skodelici mleka, ki sem ju bila odložila na jedilno mizo, da se je mleko ohladilo in ga je prekrila smetana; a še tedaj sem bila tako zardela in drgetava, da me je začudeno pogledala in vprašala: »Je s teboj vse v redu?« In sem morala odgovoriti: »Vse, vse …« In ves čas skušala odvrniti svoj pogled od tistega belega kipečega mesa pod njenim vratom, saj sem vedela, da bi, če bi ga spet pogledala, enostavno morala stopiti k njej in se nanj prisesati z ustnicami.