Racija? Tega pojma, tudi pod rubriko "poostrenega nadzora nad obiskovalci prireditve" ali česa podobnega, ne boste našli v slovenskem zakoniku. Če pa si boste drznili pokukati v bolj odmaknjene dele naše domovine, denimo na Koroško, se lahko racije udeležite v živo. Takole gre. Za draženje klenih slovenjgraških policistov bo dovolj, če večer pred racijo organizirate tehno veselico, denimo v disku Atlantida, zjutraj pa še after-hours, še najbolje v kateri od okoliških planinskih koč. Kakor priča primer z dne 5. marca, je že beseda tehno dovolj močan razlog, da gre slovenjgraška policija na cesto nadzirat promet in tako ob desetih zjutraj zaloti dva šoferja, za katera budno policijsko oko posumi, da vozita pod vplivom mamil. Zato jima brez naloga okrožnega sodišča pretakne prtljago in najde 76,4 gramov in v drugem avtu 267,49 gramov posušene snovi, za katero sumi, da je marihuana. Zasežena zelenjava je dovolj močan razlog, da na prizorišče afterja, v Poštarsko kočo v gozdu, ob dveh popoldan prihrumi več kot dvajset uniformiranih in civilnih policistov in policistk, ki petdeseterici obiskovalcev zasebne zabave zaukažejo, naj molčijo, naj se v znani filmski pozi naslonijo na steno in zaporedoma izpraznijo žepe. Ne da bi se policisti, kakor zakon veleva, predstavili, pokazali odredbo okrožnega sodišča, ki odreja osebni pregled, ali vsaj s čim nakazali, da je tainta krajan osumljen kaznivega dejanja. Pregledano mladino se nato nažene pred kočo, kjer jo čuva policist s psom in mora dve uri na vetru in mrazu čakati, da policija pregleda poslopje in, zopet brez naloga, notranjost njihovih avtomobilov, vse pa opazuje naročnica akcije, okrožna državna tožilka Silva Cepec. Po prošnjah prezeblih krajanov se lahko končno preselijo na toplo, potem pa vsakega čaka še kratko zasliševanje in odvzem brisa sline, s katerim naj bi se določilo posameznikovo DNK. Predstavnik policije se po peturnem spoznavanju koroških žandarskih metod opraviči navzočim za prekinitev zabave, omeni, da je bilo najdenih kar nekaj mamil, in odpelje deseterico lastnikov prepovedanih snovi v dolino na nadaljnje zasliševanje. S tem je spektakel zaključen, poročilo o njem pa se pod delovnim naslovom "Zbor narkomanov" preda vedno lačnemu tisku. In nauk? Če se odpravljate v Slovenj Gradec, bodite pripravljeni na realsocialistične ekscese tamkajšnjih policistov. Policistov, ki so si ogledali dovolj kriminalk in filmov o ujetniških taboriščih, da vedo, kako je treba ravnati z osumljenci, tudi mimo zakonov in civilizacijskih norm. V akciji pri Poštarski koči je sodelovalo več od dvajset policistov (in, presenečenje, najmanj en policijski štipendist, ki je vohunil že na nočni zabavi), ki so se tja pripeljali s štirimi maricami in jato drugih vozil. Rezultati peturnega šikaniranja pa so bili kaj klavrni: če odštejemo že omenjeno, med pregledovanjem prometa zaseženo marihuano, je slovenjgraška policija brez naloga pregledala okoli petdeset ljudi in pri petnajsterici našla po tabletko ecstasyja, po par gramov marihuane, neznatne količine amfetamina v prahu...količine, za katere ne bo noben sodnik niti v sanjah presodil, da so namenjene čemu drugemu razen osebni uporabi. Je bil torej pregled, za katerega moraš imeti vsaj upravičen sum, da gre za kaznivo dejanje (ne prekršek), na mestu? Naj se vpiše med velike uspehe slovenjgraške policije? Kako pa bi rekli jemanju sline za določanje DNK, ki se ga po drugem odstavku 149. člena ZKP opravi le, kadar gre za sum kaznivega dejanja? V tem primeru naj bi rezultate testa DNK uporabili za identificiranje tistih, ki so imeli v ustih v koči najdene ogorke, torej, da bi zvedeli, kdo je kadil marihuano. Bi, spričo dejstva, da je kajenje marihuane le prekršek, in da en test, ki ga opravljajo v policijskem laboratoriju za Bežigradom, stane 15 000 SIT, lahko slovenjgraški raciji rekli kako drugače kot pollegalno petelinjenje lokalnih oblasti, konec koncev pa z neuspehom kronano, velikopotezno zapravljanje denarja davkoplačevalcev?