Stanoval je dve uličici in pol naprej od rumene hiše v Sao Pedro d'Alcantara. Pravzaprav niti ne vem, ali je res stanoval tam. Na vsak način me je pripeljal v mansardno stanovanjce z belimi stenami in anatolskimi preprogami. Bilo je majhno, da sem bila v nekaj korakih pri oknu. Ko sem pogledala skozenj, so nebo na zahodu lizali še zadnji plameni velikega ognja. Spet je stopil za mano, tokrat tako blizu, da sem čutila njegov dih na vratu. Položil mi je roko na ključnične kosti. Nekajkrat sem pomislila, kaj naj rečem. Ženske hočejo ponavadi najprej govoriti. Najprej pomeni: pred aktom. Nič, nič mi ni treba reči, sem se odločila. Všeč mi je bil dotik njegovih prstov na vdolbini ob ključnici in malo manj njegov vonj po potu in poceni toaletni vodi. Počasi sem se obrnila k njemu in za hip zaprla oči. In potem je šlo vse zelo hitro. Odprl je obe zadrgi: mojo dolgo na hrbtu in svojo kratko na hlačah. Dvignil me je na svoje boke, se naslonil na steno ... Imel je voljna, zahtevna usta. Čvrste roke. Dlake na ramenih. In predvsem nezmotljiv občutek za ritem, za nezadržno, za kipečo plimo slasti. Imel me je v svojih rokah v vseh pomenih besede. Ko sva omahnila na zid, ko sva zdrsela na tla, ko se je z vso težo zavalil name, sem se na glas zasmejala.