Daulagiri v jeziku domačinov pomeni Bela gora, med slovenskmi alpinisti pa se je zanj udomačil izraz Šraufova gora. Po pravici, kajti pokojni Šrauf je bil iniciator in gonilna sila vseh dosedanjih slovenskih odprav na ta himalajski vrh. Brez njega ni minila nobena od štirih odprav, prav vse je tudi vodil. Jeseni 1981, ko se je s tem osemtisočakom spoprijel prvič, se je v navezi treh (skupaj s Cenetom Berčičem in Emilom Tratnikom) prebil po dotlej še nepreplezani, štiri kilometre visoki južni steni na jugovzhodni greben, kjer pa ga je namesto želenega vrha pričakal vremenski preobrat. Trojica alpinistov si je kljub bližini vrha morala v hudem neurju in strupenem mrazu, brez kuhalnika in hrane ter tudi brez šotora štiri dolge dni, kolikor je trajal sestop, reševati življenja. Bilanca tega prvega bližnjega srečanja med Šraufom in Daulagirijem je bila prvenstvena smer v dotlej še popolnoma nedotaknjeni južni steni, prvi slovenski vzpon na osemtisočak v alpskem stilu (ki sicer ni bil kronan z vrhom) ter - last but not least - ena najbolj herojskih pustolovščin v celotni himalajski zgodovini, saj je trojica alpinistov preživela na gori, odrezana od ostalega sveta in prepuščena zgolj lastni volji, znanju, sposobnostim in iznajdljivosti celih štirinajst dni. Drugič se je Šrauf na Daulagiri odpravil jeseni 1985, ko je skupaj z Marjanom Kregarjem, Andrejem Štremfeljem in Iztokom Tomazinom preplezal še drugo prvenstveno smer v tej gori (to pot v njeni vzhodni steni), vrh pa mu je zaradi poslabšanja vremena znova spolzel med prsti. Po mrzlem bivaku na višini 7600 m je bila vsa četverica primorana sestopiti v dolino. Naslednjo jesen leta 1986 je proti Daulagiriju odrnila le žepna odpravica dveh - poleg Šraufa le še Marjan Kregar. Šrauf in Kregar sta teden dni zaman zmrzovala v snežni luknji 7500 m visoko in čakala, da pojenja snežni vihar. Še med sestopom sta bila trdno odločena, da v nekaj dneh poskusita znova, na 6000 m sta celo pustila opremo..., pa ni bilo več mogoče. Vrh je leta 1987 naposled osvojila četrta slovenska odprava na Daulagiri. Četrtega decembra ob pol petih popoldan je na vrh 8167 m visokega Daulagirija stopil Iztok Tomazin, pol ure za njim pa še Marjan Kregar. Šrauf in Pavle Kozjek, ki sta plezala za jima, sta bila prepozna, lovila ju je noč, zato sta morala na višini 8050 m, komaj sto metrov pod vrhom, obrniti. Čez nekaj dni sta Šrauf in Kozjek sicer poskusila še enkrat, a to pot ju je orkanski veter zavrnil že na višini 7500 m.