Ko so naslednjo nedeljo praznovali praznik farnega svetnika, je bilo pri hiši spet slovesno. Tokrat je kuhala mama in ko so se posedli za mizo, je vse zapeljala tako, da je povsem »slučajno« za Matejo zmanjkalo prostora. Prav tako je moral posredovati oče, da je dobila jedilni pribor. Ko je mama spraševala, kdo bo kavo, jo je spet preskočila in Mateji se je zdelo, da se bo udrla v tla, tako jo je bilo sram. Počutila se je ponižano in ko se je ob tem spomnila, s kakšno gorečnostjo je še kakšno uro nazaj njena tašča molila v cerkvi, ji je šlo naravnost na bruhanje.