Slikar Ede Pósa (1947), ki je že lani sodeloval na drugi mednarodni likovni koloniji ob naslovih Avsenikovih skladb, se tokrat predstavlja sam. Pokrajina je osnovna domena njegovega slikarstva. Značilnih motivov, ki prikazujejo samotnost ulic v vaseh in manjših krajih pa tudi živopisen, a do nerazpoznavnosti odmaknjen vrvež mestnega sveta, ne podaja zgolj fotografsko, ampak slike tudi študijsko slikarsko nadgrajuje v okvirih realizma, katerega osnova je trdna in zanesljiva slikarska risba. Hkrati pa zanesljiva risba, ki jo vzdržuje v pastelu, prepušča vodilno vlogo barvi. Tradicionalni iluzionizem odpravlja z velikimi temnimi, skoraj monotono sivimi barvnimi ploskvami, ki imajo z razporeditvijo in ohranjanjem poteze poseben pomen. Njegova dela so kljub podobni tematiki zelo različna, vendar se vsa razgrajujejo v barvno materijo, ki s prosojnostjo kaže vizijo neke komaj resnične pokrajine, še najverjetnejše v sanjah ali domišljiji. S komaj zaznavnimi, a zaradi števila nanosov prodornimi potezami pastelnih barv beleži, nakazuje oblike, oblikuje formo ali preprosto uteleša pred sabo videno podobo ulične svetilke, cerkvice, oddaljene silhuete samotnega sprehajalca. Ustvarja prostor, kamor nenavadno, skoraj skrivnostno vdira svetloba. Svetloba, ki se kaže kot skoraj mistična stalnica v Pósovem opusu. K njej pristopa tako v smislu likovne problematike kot tudi vsebinske izpovednosti. Njegova umetnost je čudež neusmiljenega izginjanja dogodkov, ki jih minulost – nekje v podzavesti ali izza megličaste membrane spomina – ohranja za prihodnost. Naslanja se na tradicijo svojih krajev z vso slikovitostjo: z vso raznovrstno, svetovljansko in hkrati provincialno kulturo. V njegovem čustveno, miselno in tehnično pretkanem likovnem vesolju kraljuje svetloba kot tanka meglica, ki prekriva zanos umetnikovega primarnega doživetja.