jo, ga povišali v admirala in postavili za poveljnika domačega ladjevja. Tovey je ukazal križarkama Norfolk in Suffolk, da križarita v Danskem prelivu in skušata najti sovražnika. Križarki sta bili zgrajeni konec dvajsetih, ko so še veljala določila iz Washingtonskega sporazuma. Imeli sta po deset tisoč ton, po osem topov kalibra 203 za glavno orožje, pa protiletalske topove in torpedne cevi. Hitrost je bila okoli 31 vozlov in pol, na krovu pa okoli 700 članov posadke. Bili sta ladji razreda »Town« - vse ladje tega razreda so bile imenovane po britanskih mestih. Posadke so bile izkušene, večinoma zato, ker se je britanska mornarica popolnjevala s prostovoljci, ki so se zavezali za dolgo službeno dobo. Ob morebitni vojni, ko je bila tudi uvedena začasna vojna obveznost, so posadke dopolnili z nekaj novinci in rezervisti, to je bivšimi plačanimi mornarji, ki so izstopili iz službe in ostali (prostovoljno) v rezervi. Posadka Suffolka je imela nekaj izkušenj že iz te vojne, saj je sodelovala v spopadu ob Norveški. Potopila je nemški oskrbovalni tanker in obstreljevala norveško letališče Stavanger, ki so ga zasedli nemški padalci, vendar jih je tudi dobro skupila. Letalska bomba iz nemških Ju88 je prebila krov in plovilo hudo poškodovala. Suffolk se je komaj privlekel do oporišča. Bil je tako zdelan, da je kapitan z njim nasedel na obalo, da se ne bi potopil, a po dolgem popravilu je bilo plovilo spet nared za službo.