"Bila sta kot kakšna shakesapearovska grobarja. Da bi razdejala anone in jagode, sta se napila in potila srage tobaka in kletev. Kri se je zgostila v garjavi nesnagi, trčila ob kamenje štiridesetletniškega jetniškega sala. Paznik je z rezkim kazalcem pokazal na anonova grma. Jetnika sta s predolgima, od rdeče prsti, znoja in rastlinske muzge lepkima mačetama v roki začela sekati, zdaj po koreninah zdaj po krošnji, da je deblo grma, bolj nežno kot razjarjeno, potrepetavalo kot robidovje. Paznik se je režal, ko je gledal, kako se dviga zeleni zubelj drevesca. Zal smeh, kot bi imel vse zobe na ledu. Potegnil je bajonet in ga nataknil na puško. Zal smeh, vse zobe je kazal, zdaj se je v globeli, sesedli za izruvanima zobema, pokazala mrtvica ognojenega, nekako ožganega tkiva. Pognal se je in zasadil bajonet v sredo rastline. Bilo je, kot bi pod središčnim pritiskom drevesce razprlo roke. Takrat sta jetnika, osvobojena pustega zamahovanja, začela neprenehno, krvoločno udrihati z mačeto, dokler nista s svojimi prsti iz odljudne, surove kremenčevine dvignila korenin iz zemlje. Korenine so opletle bajonet, kot bi bil pitagorejski kaducej. Po gredicah so ostale še jagodne vitice. Rosa, zavetniško božanstvo med nevidnim in stvarnim, je sevala puščice svojih pobliskov nad sinjeoke hudobe. Jetnika sta se gnala, zariplega obraza, kot bi tovorila kamnit sod, okrepljena od krikov izmeničnega boja sta si dajala duška z mačeto, ki je dvigala kričeče oblake prahu, ampak jagode so v zavetju svojih božanstev in listnatega gnezda kazale svoje zorne dlesni, proste zelenega volka sikajočih puščic. Ampak hudobci so brž organizirali svoje sile. Prej se je bajonet zadiral v sredo anonovca, zdaj pa so iskali točko vpoja, ugreza, kamor so se jagode poskrile ob vsakem krvavem zaseku. Ko so jo zadeli, so se vdali svojim plesnim besom. Paznik je zamencal, po opljuvanem prahu so se zavrteli goveji podplati, pomeril je v srčiko pretkanosti in ugreza in nasadil jagodo kot z berglo hipne popkovne kačice. Eden od jetnikov se je zaganjal, spuščali so krike kot japonski ribiči, ki zavračajo eskadro plemenitnikov, in razpočene jagode so se s svojo sveto mezgo, meze v Tebe svojega semenja, krušile ob zidu, na katerem je brž potem prihod sončnega žarka zaukazal svoje skrivnostne preselitve, zdaj v cejlonskega pava zdaj v postopača v kakem londonskem parku."