Inhambane se mi je, po dveh letih v Tetu, zdel skoraj Evropa, čeprav je bil zaspano in umazano mesto ovele lepote, po katerem so križarili začasni ljudje. Po svoje je malo trgovsko pristanišče v zavetju Punte da Barra, kjer so pristajali parniki iz Port Elisabeth in Durbana, namenjeni v Rdeče morje, vsak mesec ustvarjalo iluzijo omike, predstavljalo daljno zvezo s svetom. Sprehod do privezov, ko so pristajali mali angleški parniki ali linijska ladja iz Lizbone, je bil res borna tolažba, a drugega ni bilo: dim ladje, ki se je oddaljevala na obzorju, je dramil nostalgijo po Evropi, ki je bila daljna kot pripoved iz otroštva, že negotova v spominu in morda neobstoječa. Afrika je s svojo imanenco in razpuščenostjo še povečevala razdalje in bledila spomine. Časopisi so poročali, da je bil v Avstriji umorjen kancler Dollfuss, da je v Ameriki sedemnajst milijonov brezposelnih, da je v Nemčiji pogorel Reichstag. Oče mi je pisal dolgovezna informativna pisma: eden od bratov je razmišljal, da bi položil redovne zaobljube, v cascaisko vilo so napeljali telefon, kraljevi stranki je smrt Don Manuela prizadela hud udarec. Za prestol se je zdaj potegoval mlad in nepoznan tujec, vezan na miguelistično strujo, medtem ko je moja družina pripadala liberalnemu plemstvu. Nova portugalska ustava, ki je odprta ležala pred menoj na mizi, je mojo domovino oznanjala kot "unitarno in korporativno državo" in vladni razglas je veleval, naj se v javnih uradih izobesi fotografija nekega mladega coimbrskega profesorja, ki je bil imenovan za predsednika ministrskega sveta, na obrazu mu je bilo brati prezir in ošabnost: ime mu je bilo António de Oliveira Salazar. Z nejasnim občutkom nelagodnosti sem si ga obesil za hrbtom. Toda na mizi sem še dalje ohranil podobo Don Manuela, na katerega so me vezala skorajda sorodstvena čustva. To je bilo protislovje, toda Afrika je protislovjem proste duše pustila živeti. Zadnji angleški parnik mi je bil prinesel roman, ki je bil v Evropi v modi in katerega zgodba se je dogajala na Azurni obali, a s še nerazrezanimi listi je ležal na mizi. Inhambanske noči so bile predaleč od luči Antibesa, o katerih so govorili modni romani. Na prvi pogled je bilo življenje podobno: bili so nasadi palm, luna je bila scenografska, v Clubu so ti za večerjo postregli jastoga, ljubezni so bile strastne in muhaste, orkesterček se je poskušal v jazzu, gospe so se z razorožujočo lahkoto prepuščale dvorjenju. A vse to je bilo občuteno kot drugo in daljno. Afrika je bila prostor duha, ena sama nepredvidljivost, hazard. V Afriki je imel vsakdo občutek, da je daleč, tudi od samega sebe.