Pot smo začeli v Ljubljani. Vozili smo po že tolikokrat prevoženi cesti na severu Ljubljanskega barja mimo Brezovice, Vrhnike, Logatca, Planinskega polja. Vse je bilo še tako domače, tako poznano. Ko prevoziš cesto čez Postojnska vrata, dobiš občutek, kot da bi prerezal popkovino. Pred tabo se odpre nov svet. Zagledaš Nanos in Pivško polje, nekje v daljavi že slutiš morje. Prvo noč smo prespali na Krasu. Naslednji dan smo se spustili v Vipavsko dolino, prešli italijansko mejo in pot nadaljevali po neskončni ravnini padske nižine. Obkrožali so nas vinogradi in obsežna polja, pomešana z industrijskimi objekti. Prespali smo v manjšem nasadu lesk. Ponoči je pričelo deževati, tako da smo postavili šotor. Zjutraj se je razvedrilo, mokre cunje smo navezali na kolesa in se podali naprej proti zahodu... Peti dan potovanja so se začele tehnične težave, ki so bile od tedaj naše zveste sopotnice. Že zjutraj mi je počila zračnica, popoldne pa sem moral zamenjati še dve počeni šprikli na zadnjem kolesu. Še isti dan smo se že precej naveličani ravnine končno začeli vzpenjati proti Apeninom. Pot nas je vodila po dolini reke Trebbije, ki je enkratna za kopanje, njena obsežna prodišča pa so izvrsten kraj za počitek.