Pri upokojencih Ivanki in Karlu gre predvsem za ljubezen do kmetije in narave. »Imava ravno toliko, da lahko obdelujeva,« sta skromna, ko nas popeljeta po okolju prijaznih 60 hektarjih. »Zemljo s strmega brega odnašajo vsake bolj obilne padavine, zato se nima smisla truditi z večjimi njivami, na vrtu pridelujemo zgolj za domačo porabo.« Pridelava in reja sta pri Šandrovih popolnoma zliti z naravnimi danostmi. Po bregu se pase drobnica, kakšnih deset ovac. »Tako ni treba kositi, pa še gnojila je dovolj. Nekaj ovac in jagnjet gre v prodajo, tudi kože gredo v promet,« pravi Šander. Kmetija je najbolj znana po nasadu lesk, ki so zrasle v prava drevesa. Sušeni lešniki, ki jih je še vedno treba ročno stolči, saj kakšne druge tehnologije ni na voljo, imajo povsem drugačen okus kot kupljeni v trgovini, ki večinoma prihajajo iz Turčije. »Zato nam jih hitro zmanjka, najkasneje pred božičnimi prazniki,« pove Ivanka, ki jih skrbno prebira, da gredo v prodajo res najboljši in najlepši. Ostanki gredo skupaj s slabšimi orehi v ptičjo pičo, tako da »nič ne gre v nič«. Ptičji živelj se je na kmetiji silno razvadil, saj si dela gnezda pod streho, ob katero se rade podrgnejo ovce in ostanejo ob nekaj volne, ki pristane – v gnezdih.