Pod večer sva se med mehkobnimi pašniki, ki jih razmejujejo nepregledni nasadi hortenzij, pripeljala v Furnas. Že pred dnevi, ko sva peš obkrožila jezero in občudovala številne vrelce in kadeče se luknje, sva z nekaj vztrajnosti in namigom gospe v turističnem uradu našla toplo reko. Na otoku jih je več, saj so številni izviri pošteno topli, nekje se je mogoče oprhati celo pod prijetno toplim slapom. A vendarle nama je skrita dolinica za mestecem ponudila več, kot sva sploh lahko pričakovala, nekaj, kar je v času sodobnega turizma že res težko doživeti. Skromna betonska strezica je vodila ob potoku, ki je pogreznjen med mogočno zelenje tara (lat. Colocasia esculenta; rastlina z velikanskimi isti, podobnimi našemu repuhu, doma v tropskih predelih, zlasti Tihega oceana, kjer njene gomolje uporabljajo za prehrano). Potka privede do votline s tolmunom, kjer izpod skalovja, obraščenega v mah in drobne praproti, v močnem izviru privre topla reka. Vse je tiho in samotno, izvir poznajo očitno le domačini in najbolj vztrajni turisti. Tistega večera sva se ob tolmunu znašla povsem sama. Voda sega do pasu, je pa tako vroča, da je plavanje že kar resen napor, tudi samo sedenje na skalah v vodi terja, da se po nekaj minutah odideš ohladit. In ker voda dere v potok, ki teče mimo (tudi ta je topel), v majhnem slapu, lahko sedeš pod slap in si privoščiš zastonj masažo ramen. Neverjetno! Povsem naravno: prideš, uživaš in greš. Ni smeti ni koša za smeti ni table, ki bi označevala ta čudež narave – je pa kristalno čista vroča voda, je neizmerno zelenilo samotne dolinice, so rdeče polknice bližnjih vaških hiš, je nekaj, kar si zapomniš za vedno. Po napornem popoldanskem pohajanju po blatnih, vlažnih pobočjih gore je bila večerna kopel umirjen užitek brez primere. In potem naju je čakala še pojedina, cozido …