Leta 1999 je bivši albanski notranji minister in funkcionar Socialistične stranke Petro Koçi na sodišču začel kazensko in civilno pravdo zoper glavnega urednika časopisa Rilindja Demokratike Astrita Patozija. V članku pisec, skrit za psevdonimom, bivšega ministra imenuje »bandit Koçi« in navaja, da je leta 1997 sodeloval na strani upornikov v vsesplošnih oboroženih nemirih, ki so sledili padcu denarnih piramidnih sistemov. »Bandit« torej, ker je deloval proti ustavnemu redu in ker je, kot pravi članek, »sodeloval pri požigu nekaj javnih ustanov«. Besedilo, ki ugotavlja, da je s tedaj naropanim denarjem postavil tudi nekaj bencinskih črpalk, je tudi opremljeno s Koçijevo fotografijo na čelu razjarjene množice. Sodnik Tiranskega okrožnega sodišča je najprej sicer pravilno ugotovil, da leži teža dokazovanja morebitne neresnice v članku na tožniku in da članek, ki ga je predložil, še ni dovolj za kazenski pregon. Kljub vsemu pa je Patozija obsodil na 30.000 lekov denarne kazni (220 USD), saj naj bi bil izraz »bandit« neupravičen napad na Koçijevo čast in dostojanstvo. Kljub ekstremnemu izražanju v članku pa je treba povedati, da v določenih primerih, še posebno, ko gre za prevladujoč javni interes, tako albanska ustava kot evropska konvencija človekovih pravic ne le dopuščata, ampak tudi ščitita tudi govor, ki bi sicer lahko »žalil, šokiral ali motil«. V podobnem primeru v Španiji, denimo, ko je pred sodniki stal novinar, ki je kralja imenoval fašist, je špansko ustavno sodišče obsodbo ovrglo. Primer Koçi proti Patoziju se je nato nadaljeval še v civilni tožbi, ki pa je glavnega urednika obsodilo na plačilo 750.000 lekov (približno 5300 USD) odškodnine. To je več kot petdeset povprečnih albanskih mesečnih plač - in vsekakor v velikanskem nesorazmerju s težo morebitne žalitve. Zelo pomenljivo je, da politik Koçi ni niti poskušal ugleda ubraniti z zahtevo, naj časopis objavi opravičilo - vse, kar ga je zanimalo, je bila čim večja materialna škoda, ki naj jo utrpi založnik in ki bi časopis spravila na kolena. Sodni procesi zaradi obrekovanja, žalitev ali dejanj zoper čast in dobro ime so posebno v državah v tranziciji postali pogost ovinek k discipliniranju medijev. Ne gre toliko za dejstvo, ali je medij kakšnemu od javnih osebnosti zares prizadejal moralno škodo, pomembneje je s serijo tožb neprijetne medije spraviti na rob bankrota in jih v primernem trenutku z zadnjo še potisniti preko njega. Če seveda v tem času med politiko in lastnikom medija morda ne nastane kakšen drugačen podmizni dogovor o spremembi zavezništva, kar v teh državah ni tako redka praksa.