Šest sezon po zagrebškem Vučedolskem Orionu so v Narodnem muzeju Slovenije znova odprli vrata arheološki razstavi s prostora rajnke skupne države. Če je bila ob sijajni razstavi o bakrenodobnem Vučedolu, nahajališču pri Vukovarju, ki velja tudi za pradomovino tukajšnjih koliščarjev, aktualna predvsem teza o najstarejšem evropskem koledarju (iz časa ok. 2600 pr. n. št.), je stalen domicil tokrat predstavljenih predmetov še bolj oddaljen. Tako geografsko, saj gre za eksponate iz makedonskih zbirk, kot časovno; med nastankom makedonskih predmetov in tistih iz Vučedola se je namreč omenjeni koledar obrnil večtisočkrat. Dovoljkrat, da doba ni bila »bakrena«, ampak še »kamnita«. Tokrat je namreč aktualen makedonski prispevek k »neolitskemu paketu«, kakor arheologi označujejo menda najradikalnejši preobrat v dosedanji zgodovini človeka z odpovedjo nomadskemu, lovskemu načinu življenja in prehodom v trajno naselitev s poljedelstvom in živinorejo, skupaj z razvojem najstarejše keramike in širšo uveljavitvijo figuralike v likovnem izrazu. Ta preskok, ki pomeni rojstvo civilizacije, se je ob Evfratu in Tigrisu, kamor je, nenazadnje, svoj raj postavil že sam biblijski Bog, zgodil kmalu po zadnji ledeni dobi, v 10. in 9. tisočletju pr. n. št., v Makedoniji z odličnim geostrateškim položajem na Balkanu kot tedaj najrazvitejšem kotičku Evrope pa so, denimo, pravokotne hiše s poševnimi strehami, katerih dedinje so tudi današnje, poznali že pred osmimi tisočletji. To, kar je bilo v njih, razstava lepo dokumentira. Ko vstopiš v atrij Narodnega muzeja, sicer preseneti precejšnja temačnost, kakor da bi šlo za kakšno razstavo občutljivih srednjeveških kodeksov, sicer pa te na srednjeveško biblioteko spomni tudi to, da sta oba primerka razstavnega kataloga, ki sta namenjena brezplačnemu listanju, privezana z vrvicama. Dovolj kratki sta, da ne segata do bližnjih stolov, kjer bi ju bilo mogoče prebirati, in če dodamo, da tudi verbalna pojasnila na zidovih niso gostobesedna, je primeren občutek, da so organizatorji želeli predstavljenim predmetom prepustiti, naj spregovorijo sami zase, brez pretirane vpletenosti stroke. Iz te perspektive pa na razstavljene keramične posode, drobne idole, živalsko figuraliko, žrtvenike v obliki mizic ali hišic ter na najbolj reprezentančno zaključno skupino petih ritualnih Velikih Mater (zakaj Mater z veliko, ne izveš; sicer ni posredi nič cankarjanskega, ampak gre za motiv »pramatere, iz katere se vse začenja«) zreš predvsem z neke univerzalne točke. S točke stika z izdelki ljudi izpred mnogih tisočletij, ki niso bili bistveno drugačni. Zelo lepo keramično posodje, ki ni prekrito s kako togo, hierarhično abstrakcijo (ob kateri takoj pomisliš na kakšen simbolen diktat v ozadju), ampak nakazuje precej svobodno ornamentiko in veselje do ustvarjanja lepega, ti da vtis, da so bili njegovi ustvarjalci zadovoljni, nemara srečni ljudje. Vojko Urbančič