Že davno se nam bi lahko posvetilo - če kdo, potem bo prav nadškof Rode v slovensko cerkev vpeljal aplavz. Prvič, nihče se pri nas zadnja leta ni bolj trudil, da bi dobil aplavz na odprti sceni, magari v cerkvi, pri maši. In drugič, nadškof Rode si je zelo všeč - lahko ga vidite, kako zelo uživa v tem, kar govori, kako zelo mu gre na smeh ob tem, kar govori, in kako zelo ves čas, po vsaki frazi, čaka na aplavz, očitno avtobiografsko navdušen nad svojim smislom za humor, ki mu ni meja niti nebo niti četrta dimenzija in ki bi ga v Ognjišču lahko tlačili v Indijančkove oblačke. Res čudno, da civilna družba ob vsaki njegovi točki tako panično krikne: hej, ljudje, kaj pa načelo ločitve države od cerkve?! Še bolj čudno se to bržkone zdi nadškofu, ki ima občutek, da je zabaven, in ki se ima za del civilne družbe. Kar je sicer približno tako, kot da bi ameriški ambasador rekel, da je del slovenske civilne družbe, toda hej - le človek z nadškofovim smislom za humor lahko z resnim obrazom reče, da bo cerkev s pomočjo civilne družbe oblikovala narodni konsenz, ki bo šel najprej v parlamentarno debato in potem nemara celo meso postal, mhm, Zakon, naš novi Zakon. Slišite? Točno, nič ne slišite. Niti smeha niti aplavza.