V eratografiji Pleterski spet in spet preči nepovratno zanko med mero monopola (strankarskega, idejnega, položajnega) in petrifikacijo ideje, ki ta monopol utemeljuje. Ko analizira Šušteršičeve končne zablode – zablode, ki so osupljive v luči splošnega narodnega konsenza ob koncu prve vojne, še toliko bolj pa zato, ker se jim je dal zapeljati sicer tako spreten politik – se mu vse bolj jasno izrisuje portret potentata, ki ne opazi, da mu njegova oblast (s cesarsko-kraljevim okriljem vred) ne daje dovolj moči, da bi lahko demiurško spreminjal realnost, jo prikrajal fosilizirani ideji, ki je spočetka, kot se je zdelo, tako lepo ustrezala slovenski stvar(nost)i, a jo je čas nepovrnljivo odtrgal od nje.