Temne limuzine iz vladnega voznega parka so bile postrojene pred parlamentarno palačo. Nadstropje više so za isto mizo sedeli tisti, ki jim poleg vladne funkcije pripada BMW ali audi z voznikom, in tisti, ki jim opozicijski status ne omogoča uporabe bleščečih protokolarnih avtomobilov. Po nekajtedenskih pogajanjih, ki so se v četrtek zvečer, 3. julija, končala kako uro pred polnočjo, je bil medstrankarski sporazum o vstopu v EU pripravljen za podpis. Predstavniki LDS, SLS, SDS, SNS, DeSUS in ZLSD so držali v rokah kemične svinčnike, prvi človek krščanske demokracije Lojze Peterle pa je - da bi poudaril pomembnost trenutka - iz žepa izvlekel nalivno pero. Ja, nekdanji predsednik vlade ter nekdanji zunanji minister dobro pozna manire in ve, da tisto, kar podpišeš s tinto, drži precej bolj od običajnega, v trafiki kupljenega kulija. No, tudi Zmago Jelinčič, ustanovitelj in voditelj SNS, je poskrbel za posebnost. Pač - sporazuma ni podpisal. "Slovenska politika kaže potrebno zrelost," je zbrane prvake in podprvake parlamentarnih strank nagovoril predsednik parlamenta Janez Podobnik in takoj po tem praznični trenutek nekoliko pokvaril, ker je po nerodnosti izustil, da so prav v teh prostorih podpisali medstrankarski dogovor o slovenskem vstopu v zvezo Nato. Hm, ob prazniku ne kaže stresati soli na sveže rane. Ali pač? Ostali strankarski voditelji - tisti, ki jim pripada vladna limuzina, in tisti brez nje - so medtem podpisovali dobrega pol ducata kopij sporazuma. Ta se začne nekoliko patetično, z natanko isto besedo kot slovenska ustava. "Zavedajoč se tradicije dogovarjanja in sporazumevanja slovenskih parlamentarnih strank ..." piše v nekakšni preambuli, ki obuja svetle tradicije iskanja narodnega konsenza, kakršno se je dogodilo ob plebiscitu leta 1990. V nadaljevanju so popisani časovni roki, v katerih naj bi parlament in vlada pod streho spravila zakone in spremembo ustave. No, če smo povsem natančni - pohiteti bo treba. Podpisnice sedmih členov medstrankarskega sporazuma so si dale natanko enajst dni časa, da sprejmejo šest zakonov, spremenijo en ustavni člen in ratificirajo evropski pridružitveni sporazum. In ker sta v teh enajstih dneh še dva gospodova dneva in par sobot, na koncu pridemo do zelo napete situacije. Politična elita naj bi v sedmih delovnih dneh sprejela tako imenovane ključne zaščitne zakone, s katerimi naj bi zavarovali javni interes pri zadevah, povezanih z zemljišči. Poleg tega naj bi spremenila ustavni člen, ki je po mnenju kar pomembnega dela publike usodno pomemben za ohranitev slovenstva, spotoma pa bi ratificirala še evropski pridružitveni sporazum. O. K., bog je v sedmih dneh res naredil več. In tudi bosanski rudar Alija Sirotanović je z udarniškim delom med rušenjem vseh mogočih rekordov v neprespanih dneh in nočeh nakopal več premoga, kot ga bodo v naslednjem tednu nagrebli v državnem zboru. A če pustimo ob strani boga, Stahanova in Alijo Sirotanovića, lahko sklenemo, da parlamentarne galjote čaka težaško veslanje. Tudi popočitniški tedni ne bodo lagodni, saj je strankarski vrh na prioritetni seznam postavil še šestnajst zakonov, ki bi jih morali pridelati v dobrem letu dni. In konec koncev, tu je še ključni člen sporazuma, ki pravi, da bodo stranke v primeru, ko bi država naredila vse, kar naj bi bilo potrebno, pa je vseeno ne bi sprejeli med države, s katerimi namerava Bruselj širiti svoj imperij, razpravljale o nezaupnici vladi. Obstajala je sicer zamisel, da bi bila nezaupnici bolj ali manj samodejna, vendar si je pogajalska ekipa, ki je branila vladine barve, na koncu izborila različico, pri kateri bi se bilo mogoče sklicevati na "objektivne okoliščine", "višjo silo" ali kakšno sorodno opravičilo. Prav zaradi tega člena je bilo iskanje medstrankarskega soglasja deset dni daljše. Po prvotnih načrtih bi sporazum podpisali že 24. junija, vendar je opozicija presenetila vladno stran z zahtevo, naj bo odločitev o nezaupnici sestavni del medstrankarskega pakta. No, da bi bila zadeva še bolj zapletena - predsednik vlade in prvi človek LDS dr. Janez Drnovšek je staro različico sporazuma že vnaprej podpisal 20. junija, nato pa je za nekaj dni odletel v New York na sedež Združenih narodov, kjer so se državniki menili o naravovarstvenih temah. V dneh njegove odsotnosti, ki jo je želel izkoristiti za lobiranje, povezano s sprejemom v zvezo Nato, se je doseženo soglasje sesulo in začeti je bilo treba znova. A v petek popoldne, na dan, ki bi mu včasih rekli "dan borca", so strankarski veljaki le treščili s čašami, polnimi mehurčkov in belega vina. Predsednik vlade je takoj po tem pripovedoval novinarski srenji, kako se je zgodilo prvič v neodvisni in samostojni Sloveniji, da so se strankarski vrhovi skoraj povsem sporazumeli o neki strateški zadevi. Na drugem koncu hodnika je predsednik SKD Lojze Peterle razlagal, da se brez opozicije ne bi zgodilo nič, saj je ta ves čas z državotvornim ravnanjem reševala vlado in izdelovala ključne koncepte. Tudi prvi mož SDS Janez Janša je hitro poudaril, da je njegova stranka že aprila lani predlagala medstrankarski sporazum o vključevanju v Evropo, a je trajalo več kot leto dni, da je prišlo do resnega ukvarjanja s sporazumom. A v petek, malo pred pol četrto, so bili vsi zadovoljni, čeprav se je na obrazih pogajalcev videlo, da so v parlamentarnih pisarnah skorajda prenočili.