Kot pisatelj se je Juš Kozak začel uveljavljati že pred 1. svetovno vojno, njegov najobsežnejši opus pa je nastal v času med obema vojnama. Prvo njegovo delo je izšlo leta 1910, že tri leta kasneje pa je v Preporodu objavljal znamenite Narodne pripovedke, ki so vsebovale prikrito protiavstrijsko noto. Vrh njegovega zgodnjega ustvarjanja je bil izid romana Šentpeter (1931), družinski roman, pravzaprav saga o vzponu in propadu dveh generacij pisateljevih prednikov v drugi polovici 19. stoletja. Kozakovo zgodnje pisateljsko obdobje se zaključuje z ljudskima povestma Beli macesen (1926) in Lectov grad (1929). V tridesetih letih se je Juš Kozak v pisateljevanju začel približevati socialističnim nazorom in se pod vplivom hrvaškega pisatelja Miroslava Krleže kmalu opredelil za socialni realizem. V tem t. i. Kozakovem zrelem obdobju je nastala povest Celica (1932), kjer je z umirjenim realističnim stilom memoarsko dokumentiral preživeto obdobje v ljubljanskem preiskovalnem zaporu leta 1914.