»Bolj nego vse druge dolenjske gore sem ljubil naše znamenite Gorjance,« je zapisal Trdina. »Po kobili napeljana je preko Gorjancev velika cesta, ki gre iz Novega mesta na Metliko v Karlovec. Po tej cesti sem prekoračil to hribovje več nego petdesetkrat, ali sem mu spoznal naravo tudi po drugod. Na najvišji vrh, kjer se nahajajo razvaline uniatske cerkve sv. Ilije in rimskokatoliške sv. Jederti, sem se popel štirikrat. Petkrat sem se izprehajal po ravnih tratah okoli cerkve sv. Miklavža, mnogokrat pa sem se hladil v senčnatih gozdih ali pa se grel na pisanih košenicah, ki pokrivajo razne vrhove med Semičem in Kostanjevico ... Mene je to hribovje tako očaralo, da sem si ga izbral za domovino svojim bajkam in povestim, ki sem jih pošiljal Ljubljanskemu zvonu. Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil. Z njimi sem hotel zopet oživiti staronarodno slovstvo, to je, narodne pripovedke, ki bodo skoro izginile z lica slovenske zemlje zato, ker se niso razvijale, nego so ostale vedno enake. Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo,« se je v Mojem življenju opredelil pisatelj.