Janez Trdina (1830–1905) se je rodil v Mengšu v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Dunaju pa je študiral zgodovino in zemljepis. Kot profesor je služboval v Varaždinu in na Reki, ker zaradi svobodomiselnosti na Slovenskem ni dobil zaposlitve. Prav zaradi izražanja naprednih idej so ga predčasno upokojili, ko je bil star komaj 37 let. Nastanil se je v Novem mestu in se posvetil zbiranju ljudskega izročila na Dolenjskem in v Beli krajini. Umrl je v Novem mestu. Trdina je kot pripovednik izšel iz ljudskega izročila in mu je ostal zvest vse življenje. Njegovo ustvarjanje delimo na dve obdobji, med njima pa je kar trideset let premora. V mladostnem obdobju je objavljal prve pesniške in pripovedne poskuse in drobce iz ljudskega izročila. Med najpomembnejšimi deli iz tega obdobja so Narodne pripovedke iz Bistriške doline (1849), satira Pripovedka od zlate hruške (1850) in zgodovinska novela Arov in Zman (1850). V zrelem obdobju je pisal predvsem folklorno prozo, ki jo je objavil v zbirkah Verske bajke na Dolenjskem (1881) in Bajke in povesti o Gorjancih (LZ 1882–1888). Z zbirkama je dosegel vrh svojega pripovedništva. V njih je romantično nagnjenje do ljudske fantastike prepletel s kritično-realistično obravnavo človeških slabosti in družbenopolitičnih razmer. V zrelem obdobju je nastala tudi Trdinova spominska in narodnopotopisna proza (Bachovi huzarji in Iliri, 1903, Moje življenje, 1905–1906, Izprehod v Belo krajino, 1912). Z motivi, idejami in jezikom svojega pripovedništva je občutno vplival na prozo Ivana Cankarja.