Marco je v nekem trenutku kaskadersko prehitel parkiran avtobus, se ustavil tik pred njim, vklopil vse štiri smernike in stekel proti šoferju, Liliana pa mi je pokazala naj ji sledim in skupaj sva stopila v dva koraka oddaljeno »tabbacherio« (neke vrste italijansko trafiko). Seveda nisem razumel kaj je rekla mladi prodajalki, a ko mi je v roke potisnila majhen kartonček in mi rekla naj dam dekletu en evro (šele ob nakupu trajektne vozovnice sem prišel na idejo, da bi na tej poti lahko shranjeval vsak račun in vsako vozovnico, zato ta podatek morda ni čisto točen), nisem več vedel, kako bi se ji lahko zahvalil. A časa za velike besede niti ni bilo. Šofer avtobusa je živčno potrobil, tako da sem si z vozovnico med zobmi le še oprtal nahrbtnik, objel Liliano (»Ciao, tesoro, stammi bene), stisnil roko Marcu, ki je dodal, da je šoferju naročil naj mi pove, ko bomo zraven luke, da bom izstopil in se še vedno poln adrenalina povzpel na avtobus. Videl sem še, da sta mi Liliana in Marco prijateljsko pomahala, nato pa zaprl oči in (čeprav za moje sinuse to ni najbolj koristno opravilo) globoko vdihnil klimatiziran zrak.