Kje je Pac-Man, se nemara sprašujete? I, treba ga je še narisati. Reees?umena žverca v pogledu od strani odpira usta in golta kot po starem. A zdaj ne več pik, temveč so njen obed duhci. Še več: spodnji DSjev zaslonček je slikarsko platno, na katerega igralec pekmenčiča nariše s peresom, nakar se tako ustvarjena oblika v ravni črti odpravi na požrtni pohod. Ko so pojedeni vsi duhci, se odpre naslednji nivo in tako dalje, v sklopih po pet. Na vsaka dva sklopa sledi šefovski spopad, dokler ni dokončanih vseh šestdeset stopenj. Pac-Mane usmerjaš tako, da rišeš pravokotne črte, ob katerih se obrnejo za 90 stopinj in nadaljujejo pot. Manjši kot je požiralko, hitrejši je, a teže zajame duhca; večji kot je, laže je nadzorljiv in več je verjetnosti, da bo prišel v stik s prikaznijo ter jo fental, zato pa je okornejši in bolj zadihan. Sčasoma se rumenjakom pridružita še dve obliki. Prva je puščica, ki poleti v smeri, kamor si jo narisal, in preluknja duhca ali pretakne stikalo na zgornjem zaslonu. Tam je hodnik in v njem češnje, življenja in slične ancientne zapovedi; nad hodnikom pa dodatne fantazme ali stikala, ki jih zakrivajo bodisi statični, bodisi premični zidovi. Druga oblika je bomba - krog, ki ga z narisano vžigalno vrvico povežeš z gorečo svečo (te lahko takisto nadzorujejo stikala). Ko ta dogori, bombo raznese, s čimer fenta zid oziroma spremeni v skalo odetega duheca v normalnega, da ga popapcaš.