»Če boš zavrnila naslednjo jed,« ji zapreti grof, »boš dobila, kar si zaslužiš.« Vendar se Enid ne meni za grofove grožnje; zavrne tudi vse pečeno in dušeno meso. Grof tedaj vstane in prisoli Enid klofuto. »Sir!« se upre kaplan. »Ne morete zahtevati od nje, da bi jedla vpričo svojega mrtvega moža.« Grofu Oringlu odzvanjajo v ušesih ugovori članov njegovega gospodinjstva, ki se oglašajo vzdolž mize. On samo posluša in se smehlja. »Ta ženska je moja,« reče. »Z njo bom ravnal natančno tako, kakor me bo volja.« Erecove prstne konice se zganejo. Tudi njegove veke vztrepetavajo. Živ je! Erec je živ! Zdaj odpre eno oko. Obe očesi. Nekajkrat zamežika. Nedvomno poskuša ugotoviti, kje je in zakaj na hrbtu leži na hladni kamniti plošči. V dvorano spet vstopajo služabniki in prinašajo narezane datlje, ingverjeve vaflje in sladek skutni kolač. »To je tvoja zadnja priložnost, grofica Enid!« se zadere Oringle. »Tole boš pojedla, ali pa ti bom na silo odprl usteca in ti strpal hrano v goltanec.« Erec zatipa, kje ima meč. Še vedno je privezan za njegovo zapestje. Dotakne se glaviča in ga krepko prime. Zdaj z enim gibom potegne meč iz nožnice in se zavihti z dvignjene mize na tla. Člani grofovega gospodinjstva skočijo na noge. Dolge klopi se prevrnejo. Možje zakričijo, ženske zavreščijo, Erec pa se opoteče naravnost proti grofu. Zamahne z mečem in s ploskim delom rezila s strani useka grofa po glavi; z udarcem splošči njegove možgane v palačinko.