Ustavila sva se v Harboomu, saj sva v vročem dnevu pri skoraj tridesetih stopinjah nujno potrebovala vodo. Kraja dolgo ni bilo na spregled in na koncu se je izkazalo, kakor je že vnaprej napovedal Marko, da to ni nič drugega, kakor nekaj hiš. V eni od njih, ki je imela naziv guanz in ki predstavlja poceni mongolske »restavracije«, sva pri petih dekletih dobila dva litra vode in več pollitrskih sokov. Za malico sva se nato ustavila na čudovitem kraju nekaj trenutkov zatem, ko sva po več kot 1500 kilometrih prvič (!) na potovanju zapeljala skozi gozd. Doslej sva se vedno vozila le ob njih. Skuhala sva si čaj in jedla odlične testenine, ki so ostale od večerje. Omislila sva si še vsak svoj modni dodatek. Marko je ob cesti našel kosti kravje glave, jaz pa sem si iz storžev naredila ogrlico. Oboje so opazili že prvi mimoidoči oziroma ljudje, ki so se zbirali ob cesti in naju vabili v gere. Nekaj časa sva se še prijazno ustavljala, nato pa brezkompromisno nadaljevala – drugače ne bova prišla nikamor.