mnogovrstne oblasti, katere najbolj intenzivna točka ni kraljeva oseba, temveč telesa, katerih individualizacijo omogočajo prav ta razmerja. Bentham na teoretski ravni kaže, kako se da drugače analizirati družbeno telo in oblastne odnose, ki tečejo skozenj; v okviru prakse pa opredeljuje postopek za podrejanje teles in sil, ki naj bi povečal koristnost oblasti in odpravil vladarja. Panoptizem je splošno načelo nove »politične anatomije«, katere predmet in cilj ni odnos suverenosti, temveč disciplinska razmerja. Benthamu gre nemara za to, da bi s slovito presojno in celično kletko z mogočnim in pretehtanim stolpom orisal popolno disciplinsko ustanovo; gre mu pa tudi za to, da pokaže, kako se da »izpustiti« discipline in jim omogočiti, da delujejo difuzno, večsmerno, polivalentno v vsem družbenem telesu. Bentham sanjari o tem, da bi iz teh disciplin, ki jih je klasična doba izdelala na določenih in razmeroma zaprtih krajih – v kasarnah, kolegijih, velikih delavnicah – in ki so njihovo globalno uporabo predvidevali zgolj v omejenem in začasnem obsegu v mestu, kjer razsaja kuga, naredil mrežo dispozitivov, ki bi bili povsod in vselej čuječi ter bi tekli skoz družbo brez vrzeli ali prekinitve. Panoptična ureditev daje formulo za to posplošitev. Na ravni elementarnega in zlahka prenosljivega mehanizma programira temeljno delovanje družbe, ki jo vso preprezajo in prepajajo disciplinski mehanizmi.