Čeprav sem Manfreda pogledovala izpod povešenih vek, mi le ni ušlo, da tudi on ni posebej židane volje. Videti je bil utrujen in nekam zamišljen. Njegova lica so bila upadla, oči polpriprte in odsotne, ustnice pa suhe in tesno stisnjene. Če bi ne imel na sebi naravnost briljantnega suknjiča z zlatimi izvezenimi levčki na črni žametasti podlagi, me je prešinilo, bi v otožni postavi pred sabo najbrž res le s težavo prepoznala nabritega zapeljivca, ki me je še sinoči sukal po podu bližnjega plesišča, kakor da je ves svet ustvarjen samo zame, zraven pa nasmejan do ušes delil dolge vroče poglede dekletom in ženam po vseh sedemnajstih kotih vrteče se gostilne. Plesala sva po taktih tukajšnje zimzelene I am sorry-o, sorry-o-o my life. Ene izmed tistih vesoljno opojnih viž, za katere si nehote na vekomaj zapomniš, kod si hodil in s kom si pil, koga si nosil v svojem srcu in kaj se je pomembnega zgodilo po svetu na dan, ko si pesem prvič slišal.