Bojim se, da ga bodo naredili vsi tisti, ki so na TV 3 spremljali afektirano in maratonsko razpredanje na to temo. Scenografija z grozečo mrežo in ogabnimi vrtnimi fotelji že sama po sebi zahteva od vsakega gledalca nečloveške napore, da se ne vrže skozi okno. Najverjetneje so bili na robu tega mnogi, ki so spremljali pogovor med Ladom Ambrožičem in filozofom dr. Slavojem Žižkom. Čestitam nacionalni TV, ki je uspela zdržati pritisk komercialnih modnih trendov in je Intervju obdržala takšen, kot je bil pred tridesetimi leti. Demode špica, grozeče prazen studio, romunski fotelji, obvezno ogledalo z vso svojo simboliko in slika na stojalu. Če je kdaj še kdo mislil, da je Lado Ambrožič dober novinar, potem se mu je ta predstava sesula v prah. Je, preprosto rečeno, premalo prenikav. Namreč, Žižek je s svojo energijo, domiselnimi obrati in radikalnimi tezami kot naročen material za novinarja, ki mu zna slediti. Domislice, ki jih stresa kar po tekočem traku, npr. Marx je bil prepovedan avtor v realsocializmu ali pa Politika je ena sama megla, vulgarna in neskončno dolgočasna oziroma Če bi si Janša zares želel oblasti, bi jo lahko že zdavnaj imel, zato gojim prezir do tistih intelektualcev, ki jih je strah oblasti so naravnost briljantne iztočnice za živ in zanimiv pogovor. In kako se na vse te ponujene bombončke odzove Ambrožič? Ali odgovori sam pri sebi ahm, kar pomeni, da nič ne šteka, ali pa se zaganja z vnaprej postavljenimi vprašanji v neumne dileme, ki jih lahko sproducirajo samo s strahovi obsedeni politični umi, ki ves čas vidijo nekaj zadaj, neko neskladje in neko grozečo nevarnost. Čestitam filozofu Žižku za njegovo potrpežljivost. Prav videlo se mu je, kako obupano se trudi, da bi na čim bolj enostaven način novinarju razložil abecedo razmišljanja.