Kljub fascinantni privlačnosti artističnih stilizacij in monumentalnih tekstnih kompozicij pa se zdi, da že sama ekonomija izraza in spomina teži k povzemanju ne samo posameznih dejanj in življenj, temveč tudi celih epoh v lapidarne formule. Razsvetljenske konceptualizacije človekovega položaja v svetu npr. dovolj dobro evocira znamenito Lessingovo vprašanje: Kdo mora morati? Obdobje revolucije ob koncu 18. in v 1. polovici 19. stoletja je zaobseženo v Büchnerjevem geslu: Boj palačam - mir kočam. Klasični liberalizem ere meščanov se je izkristaliziral v načelu: Vsak zase in svoboda za vse. Peripetije 1. svetovne vojne postanejo razumljive skozi logiko, ki jo razodeva stavek iz nekega dnevnega povelja generala Nivella: Ne bodo prodrli. In če premislimo bolj natanko, ne moremo mimo ugotovitve, da so bile knjige, ki so spreminjale svet, velikokrat presenetljivo tenke (edina opazna tipološka izjema od tega pravila so sveta pisma posameznih religij). Jezikovna inflacija, ki povzroča besedno devalvacijo, je pač znamenje miselne neproduktivnosti. Razsodni pisatelji, ki so se zavedali, da v njihovih glavah ni ravno najboljšega semenja, so si zato pomagali s krajšanjem prvih verzij svojih tekstov. Pri kakem Stefanu Zweigu je bil rezultat takšnega ravnanja naravnost briljanten: iz pripovedi, ki so izdajale kvečjemu talent, so nastale knjige, ki so bile na pragu genialnosti. Tepci so svoje stvaritve vedno poskušali izboljševati le z izdatnim zaljšanjem, se pravi z leporečno širitvijo.