Tokrat je Stane za RTS pripravil Baško grapo in Zgornje Posočje. Ribolov na Bači je bil naravnost čaroben: vodostaj je bil idealen, ribe razpoložene, vreme pa kot naročeno. Ribič si lahko le želi zabresti v takšno neskončnost naravne lepote in ribiških užitkov. V drugi polovici tedna smo se preselili na Sočo. Vreme se je pokvarilo, ribe so pa še bolje prijemale. V trofejnem delu Soče smo doživeli nepozaben dan; ribe so se kot obsedene poganjale za našimi potezankami in zapeli nismo niti ene majhne ribe. Jovanu Memedoviču je v petnajstih minutah dvakrat ušla skoraj metrska riba. Tudi sam je komaj dojemal, kaj se dogaja. Samo ponavljal je: »Kakšen dan, kakšen ribolov, kakšna reka!« Prijetno utrujeni smo se zvečer zatekli k našemu gostitelju Valterju v Hiši Franko. Tam so nas prav počasi razvajali s hrano in pijačo. Slow food božansko. Prijazno osebje nam je podrobno opisalo vsak grižljaj od ovčjega kajmaka v bučkinih cvetovih z baziliko in … do medvedjega golaža na način, ki si ga tudi nisem zapomnila. Skratka, če se vam čez Kobarid še tako mudi, se pri Franku le ustavite. Svoje pojmovanje časa boste prilagodili večerji, s katero vas bo navdušil mladi mojster Valter.