Rousseau, Jean-Jacques (1712--78), francoski filozof in pisatelj, eden glavnih piscev in mislecev dobe. Delo Razprava o znanostih in umetnostih (1750) je sklenil z mislijo, da je naravni človek ali "plemeniti divjak" boljši od civiliziranega nasprotja, in zagovarjal trditev, da sta razvoj ter širjenje znanja in kulture vse prej kot izboljšala človekovo ravnanje; nasprotno, z zagovarjanjem neenakosti, brezdelja in razkošja sta ga samo pokvarila. Roman Julija ali nova Heloiza (1761) prinaša kritičen opis sodobnih nravi in idej, prepletenih z zgodbo o strastni ljubezni. Emil ali o vzgoji (1762, sl._1959) je razprava o izobraževanju, ki naj pokaže, kako je mogoče otrokove naravne instinkte razviti, ne pa dovoliti, da jih družba pokvari, kot je trdil Rousseau. V delu Družbena pogodba ali načela države (1762, sl._1960) je zaupanje v človeško naravo prenesel v politiko, segel onstran ustavne monarhije, ki jo je občudoval *Montesquieu, ter zagovarjal demokracijo, ki naj bo v skladu s "splošno voljo" in v splošno dobro. Avtobiografski deli Izpovedi (sl._1955--56) in Razmišljanja samotnega sprehajalca, ki sta izšli po smrti, razkrivata preganjavico, za katero je trpel. Obe deli še danes veljata za mejnika na področju osebno obarvane in spominske literature. Rousseau je v nasprotju z drugimi pomembnimi osebnostmi *razsvetljenstva večji poudarek kot razumu namenjal čustvom in intuiciji, zato ga je mogoče pojmovati kot predhodnika romantike.