Uporabniki računalniških iger so ves čas ostali enaki - mladi moški med 16. in 30. letom. Ne igrajo jih torej samo otroci, ki se navdušujejo nad Pokemonovimi pošastmi in njihovimi vrstniki, temveč mladi odrasli moški, ki hočejo v digitalnem svetu junakov igrati glavno vlogo. Šele nekaj let se izdelovalci pri iskanju novih trgov učijo, kaj še vedno pritegne ljudi. Odgovor je preprost: tisto, kar ljudi že tisoče let prevzame - pripovedovane zgodbe. Zgodbe, katerih skokom, udarcem usode, nepredvidljivostim človek pasivno zaupa. Pripoved je naravna sovražnica interaktivnosti, kjer stroj človeka brez ugovora uboga. A spretno pomešani pasivnost in interaktivnost sta neprimerno boljši kot vsaka posebej. »Radi bi opustili zgodbe po scenariju 'umri ali se bojuj!' in se posvetili zahtevnejšim pripovednim strukturam,« pravi Jeff Brown iz Electronic Arts. Zato podjetje svojim zaposlenim prireja predavanja iz Homerja in Shakespeara. Najpomembnejši vprašanji sta, kako pripovedovati zgodbe in kaj lahko računalniške igre pri tem naredijo bolje.