V Pragi se je srečal s podobami mestnih marginalcev, kakršne nam je v svojem opusu zapustil tudi Pilon, vsekakor poglobljene študije urbanega življenja, njegovih dinamičnih in kulturnih prednosti in pomanjkljivosti, ki se razkrivajo z alienacijo in marginalizacijo posameznika. Povsem drugače spregovore njegovi motivi iz Makedonije, kjer je našel deželo, odmaknjeno od diktata napredka in hitrih sprememb modernizacije, zato pa polno barv, sonca in že nekoliko skrivnostnega orientalnega pridiha. V svojem kolorizmu se je Maleš ponekod preveč naslonil na Matissa, vendar iz večine del govori neposredna, izvirna izkušnja soočenja s svetom, ki je bil kot nalašč za koloristične študije in je ponujal zavetje mirnega, od usodnih sprememb odmaknjenega konca sveta, v katerem je človek vsaj na zunaj še živel v skladu z naravo in tradicijo. Maleš se v teh delih ni toliko prepuščal eksotizmu, temveč je v živopisni motiviki makedonskega vsakdana našel hvaležno izhodišče za svoj kolorizem, saj je poenostavil risarsko plat slike, tako da je barva lahko čim bolj neposredno spregovorila v prvinski izraznosti.