refleksivna modernizacija samotransformacijo industrijske družbe. To pomeni, da »moderne družbe v dvojnem smislu zadevajo ob svoje meje ter to okoliščino zaznavajo in obravnavajo ‘refleksivno’ ali samonanašajoče se. Po eni strani stranskih posledic družbene reprodukcije, ki nastajajo v podobi sistematično proizvajanih tveganj, ne morejo več povnanjiti, torej prevaliti na druge države in družbe, na prihodnje generacije ali [...] naravo. Po drugi strani se lahko vedno manj vračajo k zunanjim virom, kot sta narava in tradicija, in morajo vse bolj same reproducirati predpostavke lastnega obstoja. [...] To uspe samo po ‘refleksivni’ poti.« (Jürgen Habermas) Refleksivnost in retorika načrtovalskih procesov Kot primer refleksivne modernizacije lahko navedemo novejšo kulturo načrtovanja, ki se je razvila v osemdesetih letih okrog ateljejev Normana Fosterja in Richarda Rogersa v Angliji in se je nedavno ob spodbudi OMA [nizozemski arhitekturni biro, ki ga vodi R. Koolhaas] začela širiti po vsem svetu. Ta kultura načrtovanja je medijska kultura. Poudarja konceptualno skico, vendar se ne omejuje nanjo, temveč uporablja, kadar je potrebno, celoten arzenal novih medijev – od stripa do računalniških simulacij. Pozornost zbuja njena retorična narava. Teksti, risbe, fotografije, filmi, vse je pod primatom retorike. Retorični so podajanje argumenta, odprtost za nasprotne argumente, občutek za protislovja in sposobnost iz šibkejših pozicij narediti močnejše. Vprašanje retorike pa je pomembno tudi še iz drugega razloga. Prek nje je mogoče v načrtovanje vključiti posledice in stranske posledice refleksivne modernizacije, ki jo Ulrich Beck tematizira z vprašanjem družbe tveganja. Proces načrtovanja s tem izgubi linearni značaj form follows function in preide v proces večkratne povratne zveze, na kratko, postane refleksiven. Bart Lootsma na primeru dvostanovanjske hiše MVRDV v Utrechtu opisuje takšen refleksivni proces načrtovanja, medtem ko Wouter Deen in Udo Garritzmann razpravljata o njegovih retoričnih elementih ob primeru OMA. Takšne procese načrtovanja je, kar zadeva odnos med refleksivnostjo in retoriko, lažje opisati kibernetično in lažje razumeti strateško. Prvo pomeni vključitev posledic in tveganj načrtovanja v proces načr-