Že leta 1964 se mu je izpolnila stara želja, ko je prvič odšel v Ande. Kasneje se je tja vrnil še večkrat, posebno v Cordillero Blanco, in postal mentor številnim mlajšim alpinistom, katerim je pravzaprav odkril to enkratno gorstvo. Tudi v granitu in ledu Centralnih Alp je opravil nekaj zahtevnih vzponov, vendar pa se po dramatični enotedenski kalvariji v ledenem viharju na Druju, ko ga je smrt že narahlo pobožala, verjetno za njih ni mogel preveč zagreti. Prav v Druju je dokazal, da je tudi mož jeklen, vztrajen in trezno razsoden v najbolj kritičnih okoliščinah. Po tistem mi je dejal, »da smrt v gorah ni nič hudega, da je pravzaprav skoraj prijetna«. In takrat je bil tako rekoč že onkaj tega sveta.