kamni. Lars je razumel vse, kar sem mu povedala. Vendar ni rekel niti besede, molče me je stisnil k sebi. »Cry baby, cry,« je zašepetal in jaz sem jokala zaradi krivice, ki sem jo storila nekemu moškemu iz tiste davne mladosti, ki je že zdavnaj ni bilo več, ostala je le bolečina zaradi gnusa, krivic in trapaste prizadetosti, ki je ranila dragega Jeana. Bilo je že pozno, ko sem vstala, si poravnala krilo, Lars mi je dal še en robček, da sem smrknila vanj, podala sem mu roko, kar izgubila se je v njegovi močni, a čvrsti dlani, nasmehnila sem se mu skozi solze, ki so trepetale v kotičkih oči, besede so ostale zadrgnjene nekje v grlu, in Lars me je s prstom narahlo pobožal po obrazu. Spet sem se usedla za njegov hrbet, se ga oklenila, nato sem se z obrazom naslonila nanj in zamižala. Bilo je tako nestvarno, varno in udobno, da bi najraje tam kar ostala. Nato sem videla, kako mu je tisti moški pomahal, ljubeče, Lars je stopil do njega, se ga dotaknil, vedela sem, kaj je ta dotik pomenil, in nato sta mi oba mahala, dokler se nisem izgubila v vrvežu množice, ki je valovila tam okoli, gledala striptiz, se nacejala s pivom in uživala ob divjih zvokih Sidarthe. Naj torej Simoni povem, da me zmeraj rajcajo napačni? Saj nisem nora.