»Individualni duh« svobodnega duhovnega življenja z vsemi pripadajočimi konflikti ter pred odtujenostjo dosledno zavarovana »vsestransko razvita osebnost« sta dve zelo različni načeli. Slednje je nastopalo predvsem kot zaščitnik sistema, institucije in kultur reda, poudarjanje individualnosti pa se primarno navezuje na liberalne filozofije in kritike kulture. Tako je J. S. Millu »izginjanje individualnih energij in širjenje šarlatanstva« cena, ki jo plačujemo napredku civilizacije. Zlo vidi zlasti v tem, da je individuum »izgubljen in nemočen sredi množice«, ter v tem, da je sam individualni značaj postal zrahljan in oslabljen. Prvemu zlu lahko odpomore »boljše in popolnejše sodelovanje med individui«, drugega lahko spodbijejo »nacionalne izobraževalne institucije in forme politike, ki so preračunane na krepitev individualnega značaja« (Mill, 1962, str. 71). Toda nacionalne vzgojne institucije, kakršne je Mill opazoval okrog sebe, mu v tem pogledu niso obetale prav ničesar. Nasledniki tistih mož, ki so utemeljili t.i. Oxbridge, so po njegovi oceni začeli misliti, da je njihov posel v produciranju zvitih pravnikov ali koristoljubnih finančnikov, povsem pa sta izginili »njihova volja in njihova moč, da ustvarjajo velike ljudi, ki jih bo njihov čas preziral, a ga bodo rešili pred prezirom tistih, ki šele pridejo« (str. 75).