e o razmerah na terenu je bila doslej ustvarjena precej enostranska slika. Vzemite na primer ostrostrelce. Ljudje navadno vprašajo, zakaj jih preprosto ne počistimo s stavb. Toda ostrostrelci lahko ubijajo na dva kilometra, Sarajevo pa ni nikjer širše od štirih kilometrov, tako da je zmeraj tudi v dometu ostrostrelcev zunaj mesta. Toda še večja težava je človeška ravnodušnost, ki jo začne čez čas ustvarjati rutinirano poročanje o vojni. Za to ni imun nihče. Tudi sam sem se že ujel v tako past. Ko se je streljalo v Sloveniji, sem si mislil, da so to akcije nekih skrajnežev in da bo vse skupaj vendarle minilo. Ko se je vojna prenesla na Hrvaško, sem bil malce začuden, vendar sem menil, da sta to pač dve strani v spopadu in da bo resnica nekje v sredini. Ker sem novinar, sem navajen gledati na obe strani. Toda potem sem spoznal, da lahko iz dveh pogledov dobimo kompromis, ki ni resnica, pač pa laž. Potem se je začela vojna v Bosni. In ko je padla prva granata tristo metrov od moje hiše, sem bil tako presenečen, da sem si šel peš ogledat krater, ki ga je napravila. Toda povsem enako smo tudi mi opazovali streljanje v Bejrutu. V nekem Fassbinderjevem filmu je prizor, ko dame v nekem salonu zmoti razbijanje stekla na židovskih trgovinah pod njimi. Ena odgrne zaveso, pogleda na ulico in vidi esesovce. Nato zagrne zaveso in reče, da so to pač "neki skrajneži". To je ta ravnodušnost. Naša napaka je, da smo se ves čas učili o napredku civilizacije, ne o napredku zla.