Glasbeni posnetki Glasbena industrija se je rodila iz druge vrste piratstva, čeprav moramo za razumevanje tega najprej razložiti, kako zakoni uravnavajo glasbo. Ko sta Edison in Henri Fourneaux izumila naprave za reprodukcijo glasbe (Edison fonograf, Fourneaux mehanični klavir), je zakon podeljeval skladateljem izključno pravico do nadzora kopij svoje glasbe in izključno pravico do nadzora izvajanja svoje glasbe. Drugače povedano, če bi leta 1900 hotel imeti kopijo skladbe »Happy Mose«, uspešnice Phila Russela iz leta 1899, bi mi zakon nalagal, naj plačam pravico do izvoda partiture, plačati pa bi moral tudi pravico, da jo javno izvedem. Kaj pa če bi hotel »Happy Mose« posneti z uporabo Edisonovega fonografa ali Fourneauxovega mehaničnega klavirja? Tukaj je v zakonu zijala luknja. Jasno je bilo, da bi moral kupiti izvod partiture, ki bi jo izvajal pri izdelavi tega posnetka. In jasno je bilo, da bi moral plačati za vsako javno izvedbo dela, ki bi ga snemal. Ni pa bilo prav jasno, ali bi moral plačati za »javno izvedbo«, če bi pesem posnel v lastni hiši (še danes Beatlesom ne dolgujete nič, če pod tušem prepevate njihove pesmi) ali če bi pesem posnel po spominu (kopij v možganih pravo – še – ne regulira). Če bi torej pesem preprosto zapel v snemalno napravo med svojimi štirimi stenami, ne bi bilo jasno, ali skladatelju kaj dolgujem. In kar je pomembneje, ni bilo jasno, ali bi skladatelju kaj dolgoval, če bi nato izdelal kopije posnetka. Zaradi takšne luknje v zakonu bi torej lahko dejansko piratsko izkoriščal pesem nekoga drugega, ne da bi skladatelju za to kaj plačal. Skladatelji (in založniki) zaradi takšne sposobnosti piratskega izkoriščanja niso bili preveč srečni. Kot je dejal senator Južne Dakote Alfred Kittredge: