Zamisel o sežigalnici komunalnih odpadkov v Kidričevem ni nova. Že junija leta 1994 je inž. Franc Maleiner, ki se v Nemčiji več kot četrt stoletja ukvarja s temi zadevami, ministru za okolje Gantarju poslal odprto pismo, v katerem ga opozarja na temne strani sežiganja odpadkov. Drži, da je s sežiganjem možno količinsko zmanjšati komunalne odpadke, pravi, to pa je tudi edina prednost sežiganja. Dolgoletne izkušnje na Zahodu kažejo, da se količine ne zmanjšajo toliko, saj se pri predhodnem recikliranju odpadkov izločijo predvsem gorljive snovi (papir, karton, les), s čimer se zmanjša kalorična vrednost odpadkov in poveča delež negorljivih snovi. Kot pojasnjuje inž. Maleiner, v razvitih državah pred načrtovanjem take naprave preučijo sestavo odpadkov, naredijo njihovo energetsko bilanco, preučijo dovoz, izračunajo stroške odlaganja po termični obdelavi ipd. Sodobna sežigalna naprava te velikosti po njegovih podatkih stane od 300.000 do 500.000 mark, v kar pa niso všteti stroški z gradnjo odlagališča, voznim parkom ipd. Pri incineratorju glavni strošek niso peči, temveč naprave za čiščenje dimnih plinov, saj je potrebno prestrezati škodljive snovi, predvsem dioksine in furane, ki sodijo med najnevarnejše za zdravje ljudi. Po njegovih podatkih stane sežiganje tone odpadkov od 400 do 600 mark.