Jesen je zgodnja. »Hladni dnevi napovedujejo jesen. Terice vstajajo že ob dveh zjutraj, da starejo lan in ga pripravijo za predivo. Živina se pomika bliže hiš, kjer je tuintam še kaj zelenega. Proti večeru jo gonijo napajat k vodnjaku sredi vasi. Tu je velik prostor, obdan s hišami, nekaka zvezda, seveda rateška ne ljubljanska. S tega vaškega središča, ki ni nikoli brez blata, drži šestero ulic na razne kraje. Pri vodnjaku pridejo v razgovor vse vaške novice ter se razglašajo dalje in dalje po hišah. Tudi vsakega tujca, ki gre tam mimo vzamejo temeljito v pretres. Kdo je ta človek, odkod je, kam gre? Vprašanja, na katera ni vselej povoljnega odgovora. Onemu prostoru ne pravijo zaman 'Na gorici'. Reči bi mu morali na govorici, ker nikjer ni toliko govorjenja kakor tukaj.« In že je tu oktober. »Vsi drugi opravki meseca oktobra kažejo, da že diši po zimi. Možje dovažajo listje za steljo in drva za kurjavo. Z njiv spravljajo zadnje pridelke, ker so gore že pobeljene s snegom in vsak hip bo pobeljeno tudi na ravnini. Kadar v nižjih krajih dežuje, so Ratečani že oskrbljeni s snegom. Dostikrat pade sredi oktobra in ne skopni več rad.«