Ura se prevesi že v popoldne, ko se Veronika kljub mojim ugovorom loti pripravljanja kosila, jaz pa umijem in preoblečem otroka, nakar se vsi trije utaborimo v »naši sobi« na veliki postelji ter drug za drugim zaspimo. Spim nemirno in sanjam strašne sanje. Večer je, vse je strašno tiho, jaz pa sama stopam proti gozdu in za menoj se nekje daleč oglaša pritajeno udarjanje bobna. Oglaša se v ritmu tiste davne pesmice, o kateri smo se učili menda še v osnovni šoli: Temen grobek na poljani, majhno dete v njem leži, tiho je pod temnim nebom, tiho v temni jamici. In vem, da v jamici, ki je izkopana tik za obronkom, res leži majhno dete. Ampak čigavo je to dete? Ali je – ali je – moje? Prispem do grička, prekritega s suhim listjem, in zasadim prste v mehko zemljo. Gozd šumi nad menoj, pa vendar – tiho je pod temnim nebom, tiho v temni jamici. Oblijejo me solze, ko začnem kopati. V sanjah imajo moje roke čudežno moč, naenkrat odgrinjajo ogromne kose vlažne zemlje, ki diši po grobu. Temen grobek na poljani. Zdaj že stojim v jami do ramen in še vedno kopljem. Nobenih skal ni, nobenih črvov, samo majhni beli kamenčki se zasvetlikajo na dnu. Sklonim se k njim – a to niso kamenčki, to so drobni voščeni prstki. Začnem kričati, takrat pa me prstki zgrabijo, potegnejo me k sebi in me vlečejo za lase, ne morem se premakniti, ne morem jim uteči, proti svoji volji še vedno odgrinjam zemljo in čakam, da bom zagledala bled, mrtev obrazek s praznimi očmi – čigav obrazek? Toda prstki postajajo močnejši od mene, vlečejo me k sebi, v prhlo zemljo, ki mi napolni nosnice in usta, da ne morem več dihati, moje kričanje zveni, kot bi mi kdo prekril obraz z debelo blazino, odvraten okus po zemlji me sili na bruhanje, prstki pa me z nečloveško močjo vlečejo za lase, vlečejo k sebi. Zberem vso svojo moč in poskušam še enkrat zakričati, a moj glas je zadušen. Začnem jokati …