»Vse« je v glavi, je učil Mojzes, ko je poudaril pomen desetih zapovedi. Za njim je prišel Jezus Kristus in oznanil, da je vse v srcu, v ljubezni in usmiljenju. Tako je veljalo naslednjih 19 stoletij, vse do Marxa, ki je zgoraj imenovana zanikal in zatrdil, da je vse v želodcu, v stvarnih potrebah človeka. Freud pa se je kmalu za Marxom spustil še niže, med noge, kjer naj bi bilo tisto, kar nas žene v življenju in peha v smrt. Potem pa se je sredi 20. stoletja na sceni pojavil še peti Jud in kakor v posmeh svojim velikim rojakom zapisal: »Vse je relativno!« Petero velikih Judov, petero absolutizacij in na koncu absolutna relativizacija. Spustiti se iz glave v srce, pasti v želodec, skloniti se med noge in naposled ostati brez tal pod nogami, taka je telovadba človeške zgodovine. Tako ga je vrgla, da mora človek ob njenem »koncu« iskati novega ravnotežja v priznavanju in usklajevanju vseh petih ravni. Sprostil je duha, izpraznil srce, si napolnil želodec, potešil nagone, ostal brez meril... Zdaj pa išče novih zapovedi, izgubljeno ljubezen, zdrave in zmerne hrane, v spolnosti je znova zadržan, relativnost priznava samo, kadar je oprt na nekaj stalnega.