Obiskovalci prihajajo iz različnih razlogov. Nekateri bi se radi za nekaj dni umaknili v tišino in molitev, drugi v miru sprejeli pomembno odločitev ali v pogovoru z enim od menihov premislili o težavnem življenjskem položaju. Pogosto pridejo bodoči duhovniki in študentje, ki se pripravljajo na pomembne izpite, in ljudje, ki bi radi le spoznali življenje menihov. Tu je, na primer, oče z desetletnim sinom, oblečenim v širok moder pulover in športne copate. Ali pa profesor doktor Jürgen Hohlbein, krepak moški v zeleni srajci, napol plešast in z blagimi očmi. Kot medicinec se ukvarja z raziskovanjem možganov, v samostan pa zahaja redno v predbožičnem času. Poleg njega sedi Horst Nöggerath, strokovnjak za obdelavo podatkov, ki je doktoriral iz matematike. Zdaj »mimogrede« študira teologijo. V tem samostanu je prvič, rad bi ušel vsakdanjiku in stresu in razmislil o samem sebi. Z njim se hripavo pogovarja 79-letni Knut Kicholas z debelimi očali in rdečim obrazom. V Gerleve prihaja že dvajset let za veliko noč, binkošti in božič. Ponavadi ostane po dva tedna, in zdaj, po vseh letih, prihaja tudi zato, ker je med brati našel veliko prijateljev in se udeležuje celo pogrebov. Za zadnji božič si je rezerviral sobo že eno leto prej, kar je bilo pametno, saj je bil samostan med prazniki popolnoma zaseden.