Kot ugotavlja urednik knjige in pisec spremne besede, Matej Juh, se »v Peganovih delih poljubno prepletata spominski in pripovedni pristop«. Dodajam, da sta oba vidika ključnega pomena za razumevanje in čutenje Peganove proze; iz njiju namreč izhaja avtorjeva v skoraj vsakem besedilu izražena Ljubezen in iz nje izhajajoče spoštovanje in zaupanje – do ljudi iz nekega preteklega časa, do njihovih vélikih življenjskih zgodb malih posameznikov, ki se po opaznosti ne morejo kosati z drugimi, pa so zaradi svoje miniaturnosti še toliko dragocenejše. Taka je zgodba o ostarelem Franciju v uvodnem besedilu Odsev, ko pred bralcem iz besed zraste podoba, tako domača in vse bolj izginjajoča hkrati: »Franci je rad pripovedoval in fant ga je s pristnim veseljem poslušal. Najraje pa je poslušal o mladostnih junaštvih, ki jih je Franci ob kozarčku vedno znova pripovedoval in nič ju ni motilo, če so bila skoraj enaka kot lanska. Še več, fant je večkrat opazoval prav Francijev pripovedni dar. Z ničimer ni hotel pokazati, da ga poleg zgodb zanima tudi to, kako jih pripoveduje. Vedel je, da bi Franci samo zamahnil z roko, češ, to sploh ni pomembno. Mož je bil velik pripovedovalec, pravzaprav ustvarjalec, saj so njegove zgodbe sproti nastajale, se prelivale in z leti dobivale različne pomene, postajale iz leta v leto žlahtnejše. Kot da bi vse dolgo leto zorele in čakale na ta večer.« Taka je tudi zgodba o hrepenenju, pravljica o starcu, ki jo Ivan v Zvezdni noči pripoveduje od vsakodnevnega dela in skrbi utrujenim možem na kamnitem zidku primorskega mesta: »'Pripoveduj, daj, povej tisto o starcu, ki je odpotoval,' je rekel Pero. 'Ja, daj …' je pritegnil Marko, Salutino pa je zaigral akord, ki naznanja začetek komada. Vsi trije so ga pogledali in Ivan se je nasmehnil: 'Pa kaj vam še ni dovolj, saj sem že neštetokrat povedal.' Pljunil je v travo in si obrisal usta. Iz žepa je potegnil glavnik in se počasi počesal po napol plešasti glavi. 'No, prav, pa naj bo.' Možje so se naslonili in se udobno namestili. Steklenica je prepotovala še en krog. 'V pristanišču je imel privezano barko starec, za katerega nihče ni vedel, koliko je star. /…/« Navedena odlomka ponazarjata eno izmed Peganovih temeljnih ustvarjalnih izhodišč: spomin na umetnosti pripovedovanja.