V Bogoti pred vsako malce boljšo restavracijo, med katere, mimogrede, sodi tudi McDonalds, stojijo policaji z brzostrelkami. Nevarno je. Prve noči sem se ob prvem mraku skrival v sobi hotela Aragon, stisnjenega med stene stare kolonialne bajturine na ulici La granada de Oro, št. 3-13, severno od glavne avenide Jimenez de Quesada, in dokaj presrano gledal na križišče spodaj, če bom slučajno videl kakšno smrt. Te le ni bilo naokoli, je pa izza ovinka večkrat prikrevsljal kakšen invalid in mi v svojem jeziku nekaj kričal gor v sobo. Nisem jih razumel. Nikoli. Ponavadi sem jim frcnil Marlboro skozi okno in se zjutraj odpravil na veličasten trg Plaza de Bolivar, poln luž in lukenj od bomb, pil pivo Costenna in se tu in tam v polomljeni angleščini pomenkoval s katerim od stotih rastafarijancev . Ampak to je bilo na začetku. Pozneje, ko sem se že malce ufural v vse to, sem po drugi uri, ko zapirajo vse kafiče, še z ostalimi nezadovoljneži, ker se je zabava praktično šele začela, pljuval po policajih z brzostrelkami, da kaj kurca nas zdaj mečejo ven, ko pa bi lahko bili vsi v kafičih, kjer bi nas imeli vse lepo pod kontrolo in bi bilo veliko manj kriminala. Kam pa naj gremo, zdaj, napol omamljeni. V posteljo garant ne. In smo skakali gor in dol po ulicah, jaz in oni, Kolumbianoti, vsi enaki na pogled. Črni, s temnimi, malce nakodranimi dolgimi lasmi. He, dobro nam je bilo in niti malo se jih nisem bal. In potem pozneje v Ekvadorju ... V ribiški vasici San Clemente, na pacifiški obali, kjer se cesta dejansko konča v morju in kjer sem z ostalimi domačini praznoval Dan mrtvih, kar je pri njih razlog za veliko zabavo ... Dali so mi za piti boko, tako so jo pač poimenovali, šlo pa je za sadje skuhano skupaj s krompirjem in ne vem čim še, podobno naši vodki z džusom. Pili smo jo vročo, tam ob obali na temperaturi prek štirideset stopinj. Zadelo me je kot prašiča, res. Sem moral takoj v hotel in oddremati urco ali dve. In spoznal sem, da sem vseskozi živel v zmoti, ker sem bil pač prepričan, da Indijanci ne prenašajo alkohola, ker baje nimajo tistega encima, ki ga imamo mi, belci, ki razgrajuje alkohol v telesu. No, motil sem se. Oni so bili povsem trezni. No, ne povsem, ampak veliko bolj kot jaz. Potem sem se vrnil in v trgovini kupil vodko in sok, vse skupaj zmešal in jim rekel, da to pa je, jebiga, naša boka. In smo jo pili in tokrat so jo oni mahnili opotekajoč na počitek. Vatrena voda, ha, ha. Lahko bi jim vzel, kar bi hotel. In potem, tam, spet v Ekvadorju, ko sem iz prestolnice Quito šel na izlet na ekvator, borih štirideset kilometrov oddaljen od glavnega mesta ... Kako sem stopil malce stran od ostalih in tam za enim grmom opravil, hm, nekaj, kar verjetno ni naredilo veliko ljudi na tem svetu. Namreč, stopil sem na Severno poloblo, izvlekel Onéga in se prek kamna, ki označuje ekvator, polulal tja na Južno poloblo. Iz Severne na Južno, a? Dober in zavidljiv curek, ni kaj. Pozneje mi je bilo žal, da nisem storil ravno obratno, se pravi iz Južne na Severno, se veliko bolje sliši, a ne? Mogoče bo še kdaj priložnost, upam. In potem se spominjam, kako so mi domačini v avtobusu odstopali sedež, starčki in invalidi, ker sem se jim smilil, ker sem bil pač veliko večji od njih in sem moral stati s sklonjeno glavo, kajti njihovi avtobusi so vendarle delani za njih, ki so povečini veliko nižji od mene.