Čeprav se večini ljudi, ki smrčijo, ne zdi, da je to zdravstvena težava, pa je precej drugače z dušenjem v spanju; to je namreč veliko resnejše stanje. Do njega pride, kadar so mehke stene dihalnih poti približajo. Pretok krvi se ustavi, in človek neha dihati. Njegovi možgani zaznajo, da v pljuča ni prišlo nič zraka, ter takoj pošljejo dihalnim mišicam signal, naj se bolj potrudijo. Zastoj pri dihanju se ponavadi konča tako, da človek glasno zasmrči, ko se zračne poti sprostijo, ter se za trenutek prebudi -- vendar se tega ponavadi niti ne zaveda. V resnejših primerih pa se človek povsem prebudi ter se zave, da ne more dihati (to je lahko precej strašljiv občutek). Če dihanje zastane med spancem REM, ko je telo na videz ohromljeno, bodo pljuča morda potrebovala nekoliko več časa, preden se bodo odzvala na sporočilo možganov, da namreč niso prejela dovolj kisika; to je lahko zelo nevarno. Ker se zastoji pri dihanju lahko pojavijo tja do 300-krat na noč, človek, ki se mu to dogaja, zelo slabo spi; trajanje globokega spanca ali spanca REM je zelo kratko. Posledica takega slabega spanca je, da se ljudje, ki trpijo zaradi dušenja v spanju, zjutraj zbujajo razdražljivi, napol omamljeni, njihovi gibi pa so neusklajeni. Pogosto imajo tudi jutranje glavobole. In če se trudijo manjkajoči spanec nadomestiti s popoldanskim dremežem, se tudi po slednjem ne počutijo sveže.